Splitski polmaraton
Tekaško sezono 2018 sem "odprl" z Splitskim polmaratonom. Zanj sem se odločil že pred nekaj meseci. Razlog je bil predvsem v tem, da se udeležim tudi kakega teka izven meja in pa povabila druščine, ki je že v naprej zagotavljala, da se bomo, ne glede na vse ostalo, imeli super.
In res je bilo tako. Čeprav smo se v dalmacijo odpravili v upanju, da podoživimo ob teku tudi zgodnje prebujanje narave, smo naleteli na prav nasprotno - skrajno zoprno vreme, ki ga je povzročil prehod izredno mrzle fronte. Tako smo, sicer čudovit ambient mesta Split pretekli ob poplesavanju snežink, začetni metri pa so škripali po posoljenih mestnih pločnikih. Ampak, kot je pri tekačih splošno znano, ob dobrem ritmu se telo hitro ogreje in mraz kmalu postane nemoteč - v ospredje se začno postavljati drugi faktorji, ki vplivajo na ritem tvojega tekaškega koraka.
S tekom in končnim časom sem bil zadovoljen (106. skupno in 4. v kategoriji). Vseskozi sem imel plan, da se držim tempo tekača za 1:30, ki pa sem ga dohitel šele po 6. kilometru. Za to sem si bil kriv malo sam, ker sem bil ob štartu preveč zadaj, dodatno pa so to povzročili še mnogi drugi tekači, ki nikakor niso sodili v prvo vrsto in med katerimi moraš potem voziti slalom. Lahko pa je vse to le moj izgovor. Vsekakor sem za lovljenje zajčka za 1:30 pokuril nekaj več energije, kot bi jo sicer. Mogoče ravno tisti delček, ki mi je zmanjkal na koncu, da mi je ušel za kakih 100m - kdo bi vedel.
