Fitivo
moj rekreativni kotiček
Ratitovec 2015
7.6.2015
V sklopu priprav na moj tretji nastop na GM4o sem se v nedeljo, 7. junija, spet pojavil v železnikih - štartu jubilejnega 20. teka na Ratitovec. Ta je letos štel tudi za evropski pokal v gorskih tekih. Tako je bila bolj pestra in domača elita gorskih tekačev je lahko pričakovala oster boj in prikaz moči v mednarodni konkurenci.
Vreme je bilo idealno za pohajkovanje po hribih in gorah na 1.500 metri, vsekakor pa prevroče za tek, poleg tega pa je bil še neugoden čas štarta ob 10:15. Vseeno pa se je na štartu najdaljšega teka Železniki - Ratitovec v dolžini 11 km pojavilo okoli 90 tekačev, prav toliko pa še na krajši varianti, ki je štartala iz višje ležeče vasi Podlonk. Zraven nisem štel še celo kopico otroških tekov, ki so se odvijali takoj po štartu članov in članic.
Zdaj pa o tekmi. V prvih treh ravninskih kilometrih po asfaltni cesti se je kolona tekačev že močno raztegnila. Kot ponavadi sem seveda spremljal mojo konkurenco. Računati na sam vrh je bila utopija, zato sem ubral svoj tempo in se nisem dal motiti. Kar me je začelo motiti je bilo moje desno stopalo, ki me še vedno opominja na probleme z trobozo, katero sem jo imel februarja letos. Kljub temu sem bil vseskozi v borbi za prva tri mesta, vendar pa mi je na koncu zmanjkalo 15 sekund do tretjega mesta. Dosežen čas je kakih 5 minut boljši kot lani, vendar je to relativno, saj je bila proga letos nekoliko drugače speljana.
Čeprav bi se lahko spustil nazaj le do vasi Prtovč, potem pa je bil organiziran prevoz nazaj v dolino, sem ga v družbi Janeza Š. izkoristil kot trening za GM4o in odtekel nazaj do Železnikov. Bolečina v stopalu je bila proti koncu že prav nadležna. Ob tem se sprašujem kako bo na maratonu štirih občin (GM4o), ki bo čez 14 dni.
KBK 2015
23.5.2015
Da se bom pojavil na letošnjem KBK-ju sem se odločil precej pozno, kar ni moja navada. Ne glede, da je bilo zadnje dni vreme precej neugodno, je sobotno jutro obetalo, da ga med tekom ne bo.
Tek na Blegoš in nazaj poznam saj sem bil tu že v preteklih dveh letih, vedno tudi na odru za zmagovalce. Tokrat sem vedel, da bo to misija nemogoče, iz dveh razlogov - dejstva, da še nisem v top formi in močni konkurenci v moji kategoriji.
Na startu nas je bilo 109, kar lepo število glede na slabe vremenske obete in dejstvu, da bo naslednji dan gorski tek na Čaven, ki je za mnoge prav tako pomemben. Manjkal pa je edini in večkratni zmagovalec doslej, Simon Alič.
Tek sem začel v svojem ritmu, saj se ne pustim zapeljati hordi močnejših tekačev. Kolona se kmalu razvleče in naštejem kakih 20 tekačev pre seboj, med njimi dva iz moje kategorije. Pot je bila razmočena in blatna, predvsem v drugem delu vzpona, ko zavije v peš pot. Navzgor to ni nikogar motilo, druga pesem pa je bila navzdol. Organizator je zaradi nevarnega spolzkega terena pri spustu iz samega vrha Blegoša, traso že pred samim vrhom speljal levo proti koči. Do tu sem s tekom opravil solidno in sem bil, skupaj še s tremi v igri za stopničke, vedel pa sem, da bo tek navzdol stvari krepko premešal. Običajno pri tem potegnem "ta krajšo", saj to nikoli ni bila moja specialiteta. Na cilj v Kopačnico sem tako pritekel "šele" kot 5. v kategoriji, oziroma 21. skupno.
Naj Naj tek
11.4.2015
Tako – za menoj je letošnja prva tekaška preizkušnja. In to slabe tri mesece odkar so me začele pestiti zdravstvene tegobe pljučnice in trombolize.
Kot je že trening 10 dni nazaj potrdil, da sem sposoben tudi že tako dolgih razdalj kot je trasa NajNaj21, sem s presežkom uresničil tudi na sami tekmi. Rezultatskih ambicij nisem imel, vseeno pa sem si, glede na minuli trening, zadal okvirni čas 2:30.
V prekrasnem dopoldnevu sem se torej pojavil na Sv. Andreju – štartu te polmaratonske preiskušnje. Pričel sem s svojim tempom in se nisem pustil zapeljati hordi skoraj tristotih tekačev. Nekje do polovice proge, vrha Tošča, me je prehitelo tudi nekaj predstavnic nežnega spola. To se je v preteklosti dogajalo bolj poredko, vendar je pač včasih treba priznati premoč, še posebno, če nisi v top formi. Vrh Tošča sem si že iz prejšnjih tekov zapomnil kot orientacijski vmesni čas. Tudi tokrat sem videl, da sem zelo blizu. Spust je potekal dokaj v redu, potem pa se je začela pojavjati že znana pekoča bolečina v desnem stopalu, ki je posledica še vedno slabše prekrvavitve po težavah s trombozo. Ta se je stopnjevala iz minute v minuto in narasla do mere, ko sem bil prisiljen zmanjšati tempo – predvsem v teku navzdol z Osolnika, kjer sem se dvakrat celo popolnoma ustavil za kratek čas. Sledil je manj boleč tek po puštalski ravnini in še zadnji vzpon nazaj proti Sv. Andreju. Končni čas je bil nekaj nad 2:22, s čemer sem presegel pričakovanja. Če ne bi bilo prej omenjenih bolečin, bi bil lahko še precej hitrejši, ampak to naj ostane za prihodnje leto, ko verjetno spet pridem.
O sami tekmi? Tako kot vreme – super, vse pohvale organizatorjem.
Trening Naj Naj
1.4.2015
Pred dnevi sem se odločil, da, glede na hitro okrevanje po bolezni, ne bom izpustil gorskega teka NajNaj 21, ki bo 11. aprila - torej čez deset dni. Zato sem se namenil prej opraviti trening na tej trasi. Povabil sem še nekaj tekaških kolegov in tako se nas je na startu v Puštalu pri Škofji Loki zbralo osem. V sončnem, vendar precej vetrovnem vremenu smo "obrnili" ta najlepši krog. Tempo je bil bolj ali manj v pogovornem tempu, zaključili pa smo ga v času 2 uri in 45 minut. Za mene, oziroma mojo desno nogo je bila to resna preiskušnja. Do nekako 2/3 proge je bilo kar znosno, nekaj mravljincev v prstih stopala, sicer pa je šlo. Potem pa se je začela pojavljati še pekoča bolečina, ki se je stopnjevala predvsem v teku navzdol, ampak z nekaj kratkimi premori sem premagal tudi to.
Glede na opravljen trening sem z rezultati zadovoljen in še bolj odločen da se 11. aprila pojavim na štartnem mestu NajNaj 21.
Back on stage
27.3.2015
Dober mesec je odkar sem prišel iz bolnišnice. Okrevanje po trombozi je bilo skokovito in nepričakovano hitro napredujem, kar je potrdil tudi žilni specialist na KOŽB. Že drugi teden po prihodu domov sem se skorajžil in šel na meni bližnji Jošt. Šlo je brez večjih težav, zato sem to prakticiral skoraj vsak naslednji dan. Zdaj lahko že precejšen del vzpona in spusta spet pretečem, sicer ne v takem tempu kot prej, pa vendar. Če sem še malo nazaj resno premišljeval, da letos od mojega športanja ne bo veliko, sem zdaj prepričan, da se lahko spet vrnem nazaj v staro formo. No, vsaj približno. Tako sem že trdno odločen, da se spet udeležin gorskega maratona GM4o, ki bo 20. junija. Ju, hu, hu...
Čez zdravje ga ni
19. Ljubljanski maraton
22.2.2015
Obrabljena fraza, pa vendar..., ko izkusiš bolezen na lastni koži se zaveš kako prekleto to drži.
Začelo se je približno pred mesecem dni nazaj kot slabše počutje, ki je dišalo po kakšni virozi. Naslednji dan sem se še celo udeležil teka na Jošt - ene od tekem KZTL, katere sem reden gost zadnjih nekaj let. Pokazalo se je, da to ni bila pametna poteza. Sledila je vročina, vseeno pa sem do tega trenutka vse skupaj vzel le kot trenutno stanje, ki bo čez dan, dva minulo, kot že večkrat v preteklosti - doslej namreč še nisem bil resno bolan. Tokrat pa je šlo drugače. Vročina kar ni popustila in po devetih dneh mi v bolnišnici Golnik postavijo diagnozo - huda pljučnica. Seveda me je takoj nato že čakala bolniška postelja na oddelku 100. To je bilo sploh prvič v mojem življenju, da sem prebil kak dan v bolnišnični oskrbi.
Na oddelku sem se kar hitro pobral in po petih dneh so me odpustili. OK, sem si rekel, to je to, zdaj pa postopno okrevanje in pridobivanje izgubljene telesne kondicije nazaj. Proti večeru istega dne pa nova težava - pojav tope bolečine v mečih, ki je hitro naraščala, tako, da sem jo moral kmalu miriti z Lekadolom. Čez vikend se bolečina ni umirila kaj dosti, zato grem v ponedeljek ponovno k svojemu zdravniku, ki me je napotil naravnost na Golnik - že drugič v enem tednu. Tam pa šok, ko izvem diagnozo - arterijska embolija spodnjega dela desne noge, kar je po domače povedano, tromboza ali strdek v arterijski žili. Od kje meni strdki, meni, ki po mojem (tudi splošnem) prepričanju živim zdravo in športno življenje?
Ker se na Golniku ne ubadajo z žilno srčnimi obolenji me še isti dan odpeljejo na UKC Ljubljana, oddelek KOŽB. Tam so me zadržali 10 dni in medtem opravili kup pregledov in preiskav. Tu izvem, da to ni prvi strdek v tej nogi, le najbolj doslej je prizadel nogo. Je pa ožilje samo zase poskrbelo in ustvarilo obvode, ki so uspešno nadomestili zamaške. Ob tem dejstvu sem se spomnil, da sem podobno bolečino v nogi že imel enkrat ali dvakrat, vendar sem jo "prespal" in potem normalno tekal naprej, kot da ni bilo nič.
Strdek so mi poskušali odstraniti, vendar neuspešno. Tudi natačnega vzroka, ne mesta, kjer bi strdki lahko nastajali niso našli. No, skozi vse te preglede zvem vsaj to, da je moj preostali telešček v solidnem stanju.
Ker je noga še vedno za silo prekrvavljena, zaenkrat drugih postopkov (preostane le še kirurški poseg), niso uvedli. Predpisali so mi terapijo domačega zdravljenja (mesec dni špikanja v trebušno gubo - preventivno redčenje krvi, oziroma, preprečevanje nastajanja novih strdkov), gibanje noge pa do bolečine.
Kako bo naprej bo pokazal čas. Zaenkrat mi noga ne dopušča kaj več kot šepajočo hojo, pa tudi posledice pljučnice se še poznajo. Če sem optimist, potem lahko upam, da bo telo tudi tokrat ustvarilo žilne obvode in bo noga čez čas funkcionalna tudi za tek. O pesimističnem scenariju zaenkrat raje ne razmišljam. Bomo videli - čas bo pokazal svoje. Sem se pa sprijaznil s tem, da je tekmovalni del športanja za letos najverjetneje odpadel.
26.10.2014
Ljubljanski maraton je slovenski nacionalni tekaški praznik, ki ga zaprisežen tekač nikakor ne sme izpustiti. V vseh teh letih je postal veledogodek, ki se ga vsakič udeleži več tekaških navdušencev - domačih, kot tudi iz tujine. Zna se zgoditi, da bo tudi LM tako moral kaj kmalu uvesti omejitev pri vpisu, saj sicer mesto Ljubljana te množice ne bo več uspela sprejeti.
Moja letošnja udeležba na tej prireditvi je skupno šesta (zapored) in tretja na 42 km razdalji. Priprave so bile kot običajno - nič specifičnega za sam maraton, le malce več ravninskih kilometrov v zadnjem mesecu. Rezultatsko sem predvideval, da bom tekel nekje v okvirih iz preteklih dveh sezon, vsaj forma je kazala na to. Ker vsem letos prestopil v naslednjo starostno kategorijo sem računal tudi na visoko uvrstitev, če se bodo vse stvari poklopile. In so se - s časom 3:10:14 sem dosegel 3. mesto v kategoriji MG in poplačilo mojega truda, vključno z precej bolečimi nogami, predvsem v mečah.
Še o samem teku: V praktično idealnem vremenu sem se iz 1. štartnega bloka pognal z reko tekačev po Dunajski cesti, 4,5 km samo naravnost, ter počasi tipal "razpoloženje" svojih nog. V tem času sem moral dohiteti in se priključiti tempo tekačem za končni čas 3:00. Moj plan je bil - držati se tega balončka vsaj do polovice, oziroma, dokler bo šlo, seveda brez pretiravanja.
Polovičko sem tako obrnil v predvidenem času 1:29, v nadaljevanju pa sem tempo moral spustiti. Tekači na 21 km so tu zavili levo proti cilju, mi pa deno v drugo polovico trase. Ta je bila zame, kot tudi za večino ostalih, novost in zato psihično manj naporna. Vseeno pa so noge postajale vse bolj utrujene in okorne. Tekači smo bili večinoma že precej razredčeni in sami s svojimi mislimi. V teh trenutkih sem odšteval kilometre in se spraševal ali mi je tega res treba, kaj če bi tek še bolj upočasnil in se ne bi več tako mučil..., ampak trma je prevladala in stisnil sem do cilja.
Rezultati 42 km moški - skupno
Tek na Črno prst
Dobitniki priznanj za Pušeljc gorskih tekov 2014 (moja malenkost desno zgoraj).
6.9.2014
Tek na Črno prst je zadnji, ki šteje za Pušeljc gorskih tekov (Blegoš, Ratitovec, GM4O in Črna prst). Že v začetku leta sem se odločil, da bom letos del tega pušeljca in zato seveda nisem manjkal na štartu v Podbrdu.
Vremenska napoved je bila, glede na vsakdajen dež tega poletja, obetavna. Na start se nas je pojavila poldruga stotnija, seveda v glavnem poznani obrazi. V moji konkurenci je manjkal letos nepremagljiv Franci Teraž, kar je napovedovalo malce bolj odprt boj za zmago v kategoriji.
Startali smo ob 9. uri. Čakalo nas je 6,3km teka , bolj ali manj stalno strmina, do vrha pa je bilo treba premagati 1320m višine. To je zame pomenilo dobro uro vzpenjanja proti vrhu, kjer pa bo teka verjetno manj kot hoje. tekel sem povsem v mojem ritmu, brez šparanja, pa tudi brez nepotrebnega naprezanja čez limit. Temperatura za tek je bila ravno pravšnja, le zadnji del vzpona je zapihal veter, vrh pa je bil zavit v meglo. Cilj sem prečkal s časom 1:06:09, kar je pomenilo tempo 5min./100m višine in v okviru zastavljenega cilja. S tem sem zasedel 4. mesto v kategoriji, do stopničk pa mi je zmanjkala slaba minuta.
Na vrhu smo doživeli nekaj šoka, saj so organizatorji ob vleki nujne garderobe na vrh Črne prsti med potjo izgubili polovico vreč, tudi moje ni bilo. tako sem moral kaj hitro obrniti navzdol saj je bil mraz na vrhu le prehud. S tekom navzdol sem se kmalu ogrel in v bistvu nisem več čutil potrebe po svežih in toplih oblačilih. Ob vrnitvi v dolino so nas tam že čakale in vse je bilo spet v redu. Ta zaplet pa je bil edini, sicer pa za vso ostalo organizacijo same pohvale.
V nadaljevanju sledijo priprave na moj zadnji letošnji tekmovalni nastop - Ljubljanski maraton
Tek na Grintovec
27.7.2014
Za menoj je tudi prva udeležba na kraljevskem gorskem teku - Teku na Grintovec. To je moj doslej najdaljši gorski tek in z 9,6 km razdalje in skoraj 2.000 m višinske razlike tudi eden najdaljših in najtežjih v Evropi. Šteje tudi za svetovni pokal v gorskih tekih, zato je bilo na startu kar nekaj odličnih tekačev iz tujine, nastopili pa so tudi vsi najboljši slovenski gorski tekači.
Sam sem že nestrpno pričakoval dan, ko se bo treba zapoditi v strmine proti Kokrškem sedlu in naprej proti vrhu Grintovca. Malce sem bil na trnih glede vremena, saj je zadnje dni bilo precej nestabilno in tudi napoved za dan tekme ni bila preveč obetavna. Če je dež včasih na ravninskih tekih v nižini celo dobrodošel, pa to nikakor ne velja za tek na višave, kamor sega vrh Grintovca. Zna biti precej mrzlo in v primeru grmenja tudi smrtno nevarno. No, v vseh dosedanjih 15. letih odkar se ta tek odvija so le enkrat prestavili cilj nižje, na Kokrško sedlo. Pa je vreme tokrat pokazalo osle vremenarjem in šlo na roke organizatorju KGT Papež in seveda nam tekačem - nič dežja, ne pretirano hladno, skoraj idealno, če vrh (cilj) ne bi bil zavit v meglo.
S svojim tekom sem zadovoljen. Dosegel sem predviden čas okoli 1ure 50 minut (1:51:41), ki sem si ga zadal po občutkih s predhodno opravljenega treninga na tej progi. Začel sem zmerno in si na prvem delu poti po lepo utrjeni makadamski cesti ogledoval tempo tekačev, predvsem tistih iz moje konkurence. Držal sem se ritma, ki so ga narekovali Papič, Jesenko in Rozman, daleč spredaj pa je bil že Teraž, ki pa itak nima konkurence.
Po slabih treh km se makadamska pot konča in preide v strmejšo in ožjo planinsko pot. Od tu dalje tečejo res le še najboljši, ostali pa preidemo v hitro hojo. Prostora za prehitevanje tu ni več veliko in tako je vse do Cojzove koče na Korškem sedlu, koder je za tekači že dobra polovica poti. Do tu mi je šlo dobro in prehitel sem vse tri prej omenjene kategornike, še vedno pa smo ostali vsi sorazmerno blizu skupaj. Malo nad sedlom se pot za nekaj sto metrov poravna, na nekaj mestih gre celo malce navzdol in tu sem precej prigarane prednosti izgubil. Pot je bila namreč vseskozi vlažna in zaradi prti zemlje tudi spolzka zato nisem hotel tvegati z brezglavim tekom. Počasi je začela prihajati tudi utrujenost in imel sem občutek da mi je tempo padel na "pohodniški" nivo. Kilometer pred vrhom me je prehitel Rozman, ki je nekako prebrodil krizo, ostale pa sem uspel zadržati za seboj.
Trening Grintovec
12.7.2014
Ker se bom 27. julija prvič udeležil gorskega teka na Grintovec, sem se odločil da v ta namen opravim trening. In če je tak namen, zakaj ne prav na Grintovec, po trasi teka.
S še nekaj somišljeniki sem se tako zjutraj ob 6. uri odpravil proti Kamniški Bistrici. Zbralo se nas je 6 in v idealnem vremenu smo se zlagoma odpravili po poti, ki vodi proti Kokrškem sedlu kjer je Cojzova koča. Do tja smo v zmernem tempu prispeli čez uro in 21 minut. Po krajšem postanku smo nadaljevali proti vrhu, kamor smo prispeli v 2 urah in 16 minutah (neto čas), s čemer sem bil kar zadovoljen. Na ta način sem dobil približno informacijo, kakšen čas si lahko nadejam na tekmovanju. Pričakovan čas bo nekje 1:50 - 2:00, če le ne bo vse skupaj krojilo vreme, kot lani ko je bilo pasje vroče. Bomo videli...
13. GM4O
21.6.2014
Po lanskem debiju na Gorskem Maratonu 4 Občin - GM4O sem se letos ponovno veselil tega dogodka. Čeprav gre za maratonsko razdaljo - torej 42 km razdaljo, za povrhu pa še prek 2.800 višinskih metrov vzponov in prav toliko spustov, je vzdušje in odlična organizacija tista, ki me je že takoj po končani lanski tekmi prepričala, da to zgodbo tudi letos ponovim.
Lanskoletne izkušnje na tem maratonu so mi dale zadostne informacije, da sem se pripravljalnih treningov lotil nekoliko drugače kot v preteklosti. Izboljšati sem moral hitrost na spustih, saj sem lani prav na zadnjem spustu s Porezna izgubil precej časa in mest.
Potek dirke:
V pretežno sončnem vremenu in ravno pravšnji temperaturi se je iz Podbrda po cesti do cerkve (tam je leteči štart) pognalo za tri stotnije tekačev in tekačic. Prvi del trase je makadam. Ta se nadaljuje v gozdno pot. Naklonina je majhna in sem jo lahko v celoti pretekel. Po približno 12 km pa se trasa prvič konkretno vzpne proti vrhu Koble. Sledil je krajši spust, potem pa prečenje melišča in zaključni vzpon na sedlo Čez suho na Črni prsti. Prav pred vrhom me je prehitela prva ženska predstavnica. Sledil je dolg, meni najbolj zoprn, spust v dolino proti najnižji točki maratona, Hudajužni. Noge so bile še kar sveže in tudi spust mi je šel dobro, vendar pa sem čutil nabijanje prstov v supergah, zato sem se vmes ustavil in jih dodatno zategnil.
Na vmesnem času v Hudajužni sem prišel kot 51-ti, komaj pa sem zagrizel v klanec sem po ozvočenju slišal, da je črto prečkal tudi Slavko Prezelj, moj kategornik in je dober spustaš. Mimogrede - od resne konkurence v moji kategoriji sem poznal le Kavčič Janeza in pa Slavka Prezlja, zato sem se potihem nadejal tudi stopničk na podelitvi. Za Kavčiča sem vedel da je spredaj, Prezlja pa moram zadržati zadaj. Pritisnil sem na plin in tudi najstrmejši del trase na Durnik sem zmogel brez večjih težav. Vrh Porezna se je bližal in zadnji del poteka med pašniki, pogled proti vrhu pa se odpre. Tu se začnem ozirati nazaj, da vidim kje se nahaja Slavko. Podobno kot lani je bil nekje 3 minute za menoj. Tak je bilo tudi lani in že v prvi polovici spusta je takrat švignil mimo mene. Prepričan sem bil, da bo tako tudi tokrat, vendar sem prehiteval le jaz. Spust sem opravil kot je treba in na cilj prišel kot 39-ti, kar pomeni da sem od Hudajužne pridobil 12 mest. S končnim časom 5:05:29 sem za dobrih 10 minut izboljšal lanski čas in zasedel 3. mesto v kategoriji. To in pa izredno vzdušje ob odlični organizaciji tekme me že sedaj prepričalo, da pridem v Baško grapo tudi prihodnjič...
Video s prelaza Čez Suho (moj prehod na posnetku3:52)
Video trase enega od udeležencev (leto 2013)
Tek dveh mostov
7.6.2014
Teka Dveh mostov sem se udeležil drugič. Lani sem v podobnih pogojih dosegel soliden čas 1:26:15, kar je zadostovalo za tretje mesto v kategoriji.
Tokrat je bilo za odtenek še bolj vroče, konkurenca pa podobna. Nekateri so manjkali, oziroma so se udeležili nekaterih drugih tekov, ki so se odvijali na isti dan. Kakorkoli - s časom pod uro in pol sem v takih pogojih zadovoljen, še posebej, ker ravninskih tekov, ki ti dajejo pravi občutek za hitrost, skoraj ne treniram. Če pa zraven uspeš priti na drugo stopničko pa je občutek še boljši.
Organizatorjem pa pohvale, še posebno za mobilne okrepčevalnice, ki so v tej pripeki prišle še kako prav.
Tek na Ratitovec
8.6.2014
Teka na Ratitovec se še nisem udeležil. Tudi letos nisem imel namena, vendar me je v to prepričal Janez Udovič po končanem teku Dveh mostov. Praviloma se dveh tekem v dveh zaporednih dnevih ne udeležujem, ker pa Ratitovec šteje za Pušeljc gorskih tekov, sem se odločim da grem.
Na startu v Železnikih je bila vročina že dobro prisotna, prav tako vsa konkurenca, saj je tek štel tudi za DP.
Dobrega rezultata se nisem nadejal, saj pretečen polmaraton iz prejšnjega dne potrebuje vsaj teden dni za dobro regeneracijo. Tako je tudi bilo. Srčni pulz med tekom je bil približno 10% nižji in temu primeren je bil tudi dosežen čas na koncu in 6. mesto v kategoriji. Potem sem moral priti še nazaj v dolino. Čeprav sem bil že dodobra utrujen sem celoten spust pretekel in ga vzel kot dodaten trening za prihajajoč gorski maraton GM4O, ki bo 21. junija.
5. gorski tek KBK
17.5.2014
V soboto, 17. maja se je odvijal 5. gorski tek KBK (Kopačnica – Blegoš – Kopačnica). Tretjič zapored sem se ga udeležil tudi jaz.
Tokrat je štel tudi za Pokal primorskih tekov in Pušeljc gorskih tekov, zato se je v Kopačnici zbralo nekaj več tekmovalcev kot običajno. V sicer oblačnem vremenu nas je tako startalo 160 tekačev in tekačic. Proga proti vrhu Blegoša je bila zaradi nedavnega žledoloma malce spremenjena in je na spustu za kak kilometer celo zavila nazaj navkreber, zato doseženi časi niso primerljivi z lanskimi.
Navzgor mi je šlo dobro in na vrh sem prišel skupaj z prijateljem in konkurentom Bogdanom. Tu je bilo malce vetrovno, prej rahlo pršenje dežja pa se je prelevilo v ples posameznih snežink. Ker pa je bil prehod skozi vrh Blegoša hiter, nas tekačev to ni zmotilo. Sledil je spust kjer pa sem vedel da je Bogdan hitrejši. In tako je tudi bilo, do cilja sem za njim nabral 4 minute zaostanka. Dva kilometra pred ciljem je mimo pritekel še en moj kategornik - Slavko, ki je bil na vzponu kar nekaj za menoj saj ga nisem opazil. Je dober spustaš, kar sem videl že lansko leto na maratonu GM4o. Ja, spet se je pokazalo, da spusti niso moja disciplina, vseeno pa sem osvojil tretje mesto in si ponovno prislužil nagrado – tokrat pogačo domače ocvirkovce.
Zadnji metri proti vrhu Blegoša. Tik za menoj je Bogdan.
Najboljši v kategoriji 50-59 let:
levo 2. uvrščeni Slavko Prezelj, zmagovalec Bogdan Finžgar, ter jaz.
NajNaj21
19.4.2014
Po lanskoletnem debiju organizatorjev gorskega polmaratona NajNaj21, ki so ga odlično pripravili, se ti tudi letos niso izneverili in pripravili res najlepši tek daleč naokrog. Da stvar dobro štima pove tudi številčna udeležba, dober glas pač seže v deveto vas.
Tudi sam sem komaj čakal ponovnega tekanja po Polhograjskih dolomitih. Letos je bila tekma še toliko bolj zanimiva saj so bile uvedene starostne kategorije. to je zame pomenilo še večji tekmovalni pridih in željo po dobri uvrstitvi.
Pogled na objavljeno startno listo je obetal, da bo moja kategorija (50-59 let) kar močno zasedena - med tri bo težko priti.
Pa je prišel 19. april, dan tekme. Vreme skoraj idelalno, moja forma pa bolj ali manj neznana. Glede na dobre treninge skozi celo zimo in dobrim počutjem pred dirko, sem upravičeno pričakoval soliden končni rezultat.
Potek dirke:
Startalo nas je dobrih 200, tako, da je bilo na začetku kar nekaj gužve. Ampak to ni trajalo dolgo in stvari (beri - tekači) so se postavile na svoje mesto. Tudi v moji konkurenci se je odvijal pričakovan začetni scenaril. Franci T. je kmalu pobegnil iz mojega vidnega polja, Andrej J. , Bogdan F. in Vencelj Š. pa smo bili na vrhu prvega klanca Sv. Ožbolt precej skupaj. Dogajanje sta popestrili še najhitrejši dve ženski - Jana B. in Valerija N., ki sta se dajali za absolutno prvo mesto med ženskami. Vseskozi je bilo treba pritiskati v klancih in pošteno spuščati navzdol. Ta borba je trajala čez celo traso in šele razplet na spustu z Osovnika je odločil končni vrstni red. Pekoči podplati na spustu so govorili o nastajanju žuljev. Ti so postali precej moteči in hitrost spuščanja je padla. To je izkoristil Bogdan in mi ušel za kakih sto metrov. Naslednji za menoj je bil Andrej, ki pa me ni mogel več ogroziti, saj je sledil le še vzpon na Sv. Andreja. Bogdanu sem se na koncu precej približal a ujeti do cilja ga nisem več mogel.
S časom 2:10:06 in tretjim mestom v kategoriji sem bil na koncu povsem zadovoljen. Če zraven dodam še odlično organizacijo je to tudi že obljuba, da naslednje leto spet pridem.
