22. Ljubljanski maraton
Po dveh letih premora na cestnih maratonih sem se letos spet prijavil na najdaljšo razdaljo - pravi maraton. Preteči teh 42 km ni problem, če imaš dovolj tekaških treningov, predvsem dolgih in pa izkušenj na daljših razdaljah. No, tega mi ne manjka, bil pa sem skeptičen zaradi težav (pekočega podplata), ki jih imam od bolezni dalje. Kot sem že večkrat omenil, mi bo ta "sindrom pekočega podplata" po preboleli trombozi desne noge ostal doživljenjsko. Na krajših razdaljah, tja do 10 km nimam problema, potem pa z vsakim kilometrom več - še najbolj izrazito na asfaltni podlagi. Problem rešujem z blagim zatezovanjem vezalk na tekaških copatih in jemanjem protibolečinskih tablet. Škoda, sicer bi bili užitki ob tekih popolni...
No, in spet se je zgodil LM, 22. po vrsti in moj četrti. Pripravil sem se za silo - na približno 1.000 km letos sem v septembru in oktobru dodal še 400 km. Rezultatskih presežkov nisem pričakoval, pač pa le en spodoben čas med 3:15 - 3:30.
Tokratni LM je potekal v sorazmerno lepem vremenu, le malce nam je ponagajal veter. Prvo polovičko sem pretekel nekaj nad uro in pol, ter sorazmerno lahkotno. To me je navdajalo z optimizmom, da se mogoče celo približam mojemu PB (3:09:50). Nekje na 30 km je to splavalo po vodi - noge so izgubile svežino in ves tek je postajal težji, nobene prave hitrosti več, nič več užitkov. Se je poznalo, da imam veliko premalo dolgih tekov za seboj. V cilj sem prišel v času 3:20:26, kar je bilo po planu, sem pa prvič odkar tečem na cilju celo bruhnil, pa ne od kake izčrpanosti, pač pa od preveč zaužitih gelov.
