UTVV - ultra trail Vipava
Svoji zbirki tekov sem letos dodal še 360º Vipavska dolina, uveljavljena in dobro obiskana trail tekaška prireditev pri nas. Na njej je možno nastopiti na 25km, 50km ali 100km trasi. Jaz sem izbral sredino, torej 50km varianto. Najdaljše nisem dal v izbor iz preprostega razloga - problemov s stopalom. Tudi 50-tka (dejansko je dobrih 51km) je pomenila dovolj velik izziv, saj take razdalje doslej še nisem pretekel, še najmanj tekmovalno. Ni pa to bila čista neznanka saj sem doslej odtekel že kar nekaj maratonov GM4o, ki so precej podobni temu trailu v Vipavi, le nekoliko je krajši.
Na spletni strani sem si podrobno prebral navodila in potek trase, ter listo tekmovalcev. Seveda me je zanimala predvsem moja konkurenca. Letos je bilo v kategoriji 51+ prijavljenih 20 tekačev, nisem pa našel nikogar poznanega, ki bi mi lahko resno konkuriral. vseeno pa nikoli ne veš kaj se skriva med tujci, ali pa na tekmi preseneti kak nov domači "up". Vseeno pa sem odkrito računal na stopničke, če že ne na zmago.
Kakorkoli že, v ranih jutranjih urah sva se skupaj z Nado odpravila proti Vipavi in tja prispela še pred svitom. Po urejenih prijavnih formalnostih je kmalu prišel tudi odhod z avtobusom na startno mesto, ki je bilo na drugem koncu, kakih 10km stran. Naj povem, da je ta trail bil tretji po vrsti, organizacija pa lepo izpeljana.
Tek se je začel ob 8. uri - in sicer 159 tekačev. Začetna gužva se je po kilometru, dveh zbistrila in kmalu je bilo že opazno kam kdo sodi. Bil sem spočit in noge so lepo stekle, spoznal pa sem, da sem se preveč založil s hranilnimi ploščicami, saj je bilo na trasi postavljeni približno 10 okrepčevalnic, celo več kot je bilo predhodno objavljeno.
Prva kontrolna točka, kjer se je meril tudi vmesni čas je bila na 21km, kamor sem prispel v planiranem času, ki bi glede na rezultate preteklih dveh izvedb tega teka zadoščal za zmago. Do tu me ni prehitel nobem "sivolasec", ki bi utegnil biti mojih let, so me pa prehitele 3 deklice, in to na koncu kar za precej. Prva med njimi je bila na cilju celo tretja absolutno!
Do Podnanosa (29 km), kjer se trasa začne vzpenjati proti najdaljšem, 8km dolgem vzponu na najvišjo točko - Nanos, je bilo z mojim tekom vse v redu. Kmalu pa sem začutil prve znake utrujenosti. Tek, pravzaprav je večji del bila hoja, ni imel več prave živahnosti, tempo je padel. Počasi so se začeli kazati znaki krčev, ki so me v drugi polovici dejansko tudi nekajkrat pošteno zagrenili vzpenjanje. Tudi po sestopu z vrha se niso popolnoma umirili, pravzaprav so se pojavili skoraj na vsaki vzpetinici, ki se je še našla na progi. Seveda se je vse skupaj dogajalo še ob prisotnosti mojih, zdaj že večnim, problemov z desnim stopalo. Čeprav sem med tekom vzel v razmakih 4 protibolečinske tablete, me je ta tegoba vseeno pošteno mučila. Prepričan sem, da bi brez teh tablet odstopil.
Na koncu sem iz vsega povedanega vseeno uspel iztržiti skupno 19. mesto, ter zmago v kategoriji, in to celo z naskokom.
Zaključek:
Večna dirka, ki bi se je še kdaj rad udeležil, vendar pa je trpinčenje, ki ga doživljam z mojim stopalom na tako dolgih tekih, na meji znosnega. In če zraven pomislim, da bi moral biti tek predvsem neke vrste užitek, potem skoraj nima smisla.
