GM4O
Gorski maraton štirih občin (GM4O) je vrhunec mojih tekmovanj v gorskih tekih in trailih. Tokratna udeležba je bila že četrta zapored, tako da neznank ni bilo. No, bila je ena - vreme. To je letos precej muhasto, dežja na pretek in lepih sončnih obdobij praktično doslej skoraj ni bilo. Ampak tokrat se je ravno na sobotni dan zjasnilo kot že dolgo ne.
Letos je ta prireditev potekala v sklopu svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, zato je bilo udeležencev precej več kot sicer. Prišle so ekipe najboljših tekačev in tekačic iz 22 držav celega sveta, ki so tekmovali tako posamezno kot ekipno. Organizacija je potekala brezhibno in ob 8. uri so najprej štartali reprezentanti, nekaj minut kasneje pa še vsi preostali.
O samem teku. Nekaj minut pred štartom sem se spomnil, da sem pozabil vzeti protibolečinske tablete, ki jih sicer redno vzamem na daljših tekih - ostale so v vreči, ki jo tekači oddamo v shrambo organizatorju. Tako sem ostal brez tablet in le upal sem lahko, da to ne bo imelo usodnih posledic. Štart in umirjeno smo se pognali do letečega štarta kak kilometer naprej. Vedel sem kaj me čaka, zato sem se na progo podal premišljeno. Tokrat sem si izjemoma spet nadel merilnik srčnega utripa in občasno kontroliral obrate moje mašine. Ko je šlo navzgor med 90-95%, za navzdol pa je bilo bolj pomembno kontrolirati tla pod nogami in preprečiti padec.
Do sedla na Črni prsti sem prišel krepko pod dvema urama, kar je obetalo dober čas v nadaljevanju. Sledil je dolg spust kjer pa sem počasi začel čutiti znano pekočo bolečino v desnem stopalu. Tu bi mi prav prišla tista tabletka. Poleg te nevšečnosti pa sem zaznal, da se bo tej nadlogi pridružila še naslednja - žulji v obeh petah in to že po prvem spustu.Samo upal sem lahko, da vse skupaj ne bo postalo prehudo. Preventivno sem zato zmanjšal tempo spusta in zato do Hudajužne izgubil nekaj mest, ki pa sem jih na vzponu čez Durnik in naprej proti Poreznu pridobil nazaj.
Za konec je sledil še spust s Porezna proti cilju v Podbrdu. Prvi del sem začel malce rezervirano, potem pa sem dodal gas in zadnjih 10-15 minut tekel kot bi sicer želel že vseskozi. Za bolečine se nisem menil, saj sem vedel, da bo cilj zdaj, zdaj tu.
Posledica vsega naštetega - zadovoljstvo ob osvojenem 3. mestu v kategoriji in pridelana dva lepa žulja na petah. Žulji izginejo, spomini pa ostanejo...
Podelitev veterani in veteranke (50-59 let)
Podatki s Polarja. Mal je vmes štekal kar se pulza tiče.
