6-ur Španovega vrha
Španov vrh se je zgolj slučajno znašel na spisku mojih tekov. Zanj sem se odločil z namenom, da opravim dober trening za prihajajoče pomembne teke, še najbolj na GM4O, ki bo čez dober mesec. Gre za dokaj neznan tek, pa tudi udeležba je bila na minulih dveh izvedbah slaba. Kakorkoli že - četudi zgleda kot neka vaška tekma, se bom potrudil in opravil vsaj dober trening.
Izhodišče teka je na Planini pod Golico, manjšo vasico nad Jesenicami. Od tod je izhodiščna točka za pomladanski obisk Golice in sosednjih vrhov v času cvetenja narcis. Ta vikend tudi sicer potekajo raznorazne tradicionalne prireditve med katere spada tudi 6 ur Španovega vrha.
Vreme ni bilo preveč obetajoče že več dni zapored, podobno je kazalo tudi navsezgodaj pred tekom, tako, da sem celo okleval ali bi sploh šel. Šest ur namakanja me ni nič mikalo. Vremenska napoved je bila za dopoldan še kar obetala malo ali nič dežja, zato sem še preveril na netu radarsko sliko padavin. Ta je potrdila da dežja dopoldan ne bo in odločitev je padla - gremo.
Na prizorišču se nas je pojavilo nekaj čez 30, nekaj znanih obrazov, med njimi pa tudi Franci Teraž, odličen tekač na vseh terenih in moj kategornik - evo pa imam konkurenco.
Po kratkih navodilih organizatorja se je tek pričel. Prvi vzpon je bil zame popolna neznanka in v mislih sem premleval podatke, ki sem jih uspel dobiti z neta, ter jih primerjal z videno traso. Vedel sem da gre za traso, ki gre do Španovega vrha, poznanega po lokalnem smučišču, pri tem pa je treba opraviti z 380 m višinske razlike. Za vzpon najhitrejši porabijo 20 minut in še 10 za spust. Zase sem računal malo več, končni cilj pa mi je bilo vsaj 9 vzponov.
Tek se je odvijal bolj ali manj po pričakovanem scenariju. Držal sem se svojega tempa, saj vem, da na tako dolgih tekih nima smisla na začetku koga loviti. To prihraniš za konec, če seveda še zmoreš. Pozicije smo si tekači bolj ali manj zagotovili že ob prvem vzponu. Jaz sem se tako vrtel med četrtim in petim mestom, v zadnji tretjini pa sem se dobro zasidral na četrtem mestu, ki sem ga z lahkoto obdržal do konca. To je pomenilo tudi drugo mesto v kategoriji.
Devet vzponov sem končal v 5 urah in 35 minutah, če bi imel na voljo še kakih 15 minut več, pa bi se lotil tudi desetega. Stopalo je namreč tokrat zdržalo, kar poleg protibolečinskim tabletam, pripisujem tudi rahlo razmočeni trasi in sodri, ki je padala ob mojem predzadnjem vzponu.
Proglasitev smo počakali pod velikim šotorom, saj bi bila sicer čudna, dež se je namreč kmalu po končanem teku ulil kakor se je mogel.
Na sliki smo trije zajčki (člani ŠD Divji zajci), Marjan, Polona in jaz - vsi dobitniki medalj
