Tek trojk
Tek trojk ima pri meni že nekaj časa status "obvezne tekaške postojanke", zato se seveda temu tudi letos nisem izneveril. Pri sestavi trojke nisem kompliciral in ostala je ista kot lani - Aljoša Budna, Zoran Berčič in jaz. Že lani smo bili kar solidni, za letos pa sem glede na Zoranov nedavni uspeh na Pariškem maratonu pričakoval vsaj enak čas, če že ne boljši.
V Ljubljano smo odšli vsak po svoje. Kot je bilo dogovorjeno smo se ob 9-ih dobili na stopnišču cerkve na Tromostovju, kjer je sicer tudi štart trojk. Po krajšem ogrevanju je že kmalu sledil štart in v enkratnem sončnem dopoldnevu se je truma raznolikih trojk podala na 29 km krog po poti nekdaj okupirane Ljubljane, takrat obdane z bodečo žico in bunkerji. Čeprav gre precejšen začeten del trase po mestnih ulicah in pločnikih cest, je ta v drugem delu precej bolj prijazna, ko poteka dejansko po poti, namenoma kasneje, po vojni, zgrajene na mestu kjer se je nahajala žica. Meni še najlepši del pa je zadnja tretjina poti, ki se vije čez Golovec.
Tek smo začeli v ritmu nekje 4:15 po kilometru in ta nam je dopuščal tudi nekaj prostora za debato, in skorajda uživanje ob tem "lahkotnem" teku. No, pri meni se je žal to kmalu prenehalo in nekje pri 10 km se mi je spet začela pojavljati bolečina desnega stopala. Ta je iz kilometra v kilometer postajala bolj pekoča in z mislimi sem bil čedalje bolj le pri iskanju rešitve iz tega. Ta mi je padla na Sv. Urhu, začetku vzpona čez Golovec, kjer je bila okrepčevalnica. Edina možna varianta, ki sem jo preizkusil že nekajkrat prej, je bila ohlajevanje stopala z polivanjem hladne vode. In dejansko, nekaj kozarčkov vode po supergi je toliko ublažilo bolečino, da sem zmogel nadaljevati. Podobno sem storil še enkrat, vendar tokrat v mlakuži na poti. Ta je še najbolj zalegla saj sem lahko stopalo za nekaj sekund pomočil v dokaj hladno vodo.
Kmalu smo bili že v zadnjih dveh kilometrih, ki pa so se mi kar vlekli saj se je na asfaltu bolečina spet pričela naglo stopnjevati. Vseeno pa smo ob spodbudi navijačev ohranili tempo do cilja, ki smo ga prečkali kot 13. absolutno s časom 2:15:33, kar je približno 9 minut bolje kot lani - bravo mi.
Drugo leto zagotovo pridem spet, vendar takrat oborožen vsaj s kašno tabletko ali dvema Lekadola, saj, kot kaže, problema bolečega stopala ne bom mogel nikoli odpraviti.
