Potepanje po Krvavcu
To vročo julijsko nedeljo sem izkoristil za družinski izlet, ki jih prav v izobilju ni na sporedu čez leto. Se mora pač vse poklopiti - da sem jaz prost glede dirk, pa vreme, pa še kaj...
Odločil sem, da z ženo in psičko, ta gre tako ali tako vedno z nama, naredimo krog po Krvavcu in bližnjih hribih. Tako sva se z avtom zapeljala do Jezerc, do koder je speljana lepa asfaltna cesta in že si nekje na tisočaku in pol nad morjem. Dlje po cesti se ne da saj je, hvala bogu, nameščena rampa, sicer bi se na kupe pločevine navleklo do kamor bi šlo in kvarilo naravno idilo gorskega sveta.
Ura je bila nekaj čez sedem in sonce je že kazalo svojo moč. če bi bilo čisto po moje bi ob tem vročinskem valu štartal že ob svitu, pa sem ženki pustil mal več spanca.
In smo jo mahnili v zmernem koraku, čez vzhodno pobočje Krvavca proti vrhu Korena. Sprva, ko greš mimo Kriške planine so pašniki, potem pa lepo speljana pot zavija med macesovjem in nizkimi borovci, ki so nudili kar nekaj sence.
Vrh Korena je lahko dostopen in z njegovih 1999 m se odpre lep razgled na Kamniške alpe. Tja smo prispeli po dveh urah. Privoščila sva si prijeten polurni postanek, potem pa sva obrala, tudi zame, novo smer za povratek - čez Ježa na Zvoh. Pot je lepo speljana po grebenu, če izvzamen kakih 20 metrov plezalnega vložka nekje na polovici. Sicer je varovan z nekaj klini in jeklenico, je pa bilo treba nekaj spretnosti saj sem moral našo Dee Dee vzeti v naročje. Čeprav ima kar nekaj izkušenj po hribih in gorah je ta raztežaj le bil preveč tvegan in je nisem prepusti samo sebi.
Kar hitro smo bili na vrhu Zvoha, kjer si je Dee Dee privoščila osvežilno kopel v akumulacijsekm jezeru. Za naju z Nado je bil osvežilen počitek na vrsti malo kasneje, ko sva se ustavila pri brunarici Sonček. Sledil je le še povratek po makadamski cesti do avta.
Pod črto - slabih 12km in 780 višincev, ki smo jih s postanki vred obrnili v 5 urah.
