GM4o_2015
Pa je za menoj težko pričakovana 3. udeležba na gorskem maratonu GM4o. Če govorim "težko pričakovana", pri tem mislim predvsem na malce zaskrbljenosti, kako bom tokrat opravil s tako dolgo progo - kako bo to preneslo moje stopalo. Resda sem se po trombozi kar hitro pobral in pridno začel s treningi, vendar pa me je na daljših tekih stopalo bolj ali manj vedno pričelo peči. To se je včasih pričelo že po eni uri, včasih po dveh ali treh. Nedavni tek na Ratitovec se je v zadnjih kilometrih spusta spremenil v pravo muko in potem se vprašaš kako bo, ko bo treba to na maratonu ponoviti 2x.
Kakorkoli že, prišel je dan D in evo mene spet v Podbrdu, kjer sem z mnogimi drugimi v prijetnem vzdušju čakal na štart. Vreme je bilo tokrat bolj hladno kot lani, vseeno pa sem se odločil za minimalno tekaško garderobo. Čeprav gre za maraton in to gorski, ne rabiš s seboj vzeti ničesar saj je med potjo na voljo 18 dobro založenih okrepčevalnic. No, v mali žepek na hlačkah sem vseeno spravil dve protibolečinski tableti. To doslej nisem storil še nikoli, tokrat pa si nisem upal prepustiti stopala nemilosti maratonske razdalje.
Odločitev se je pokazala kot dobra poteza, saj sem celotno traso pretekel - prehodil brez večjih muk. Ko so za menoj začeli zaostajati tudi tekači, katere sem prej pričakoval spredaj, sem se ojunačil in prestavil še v višjo, ter začel razmišljati o dobri uvrstitvi. Na prvem vmesnem času na Črni prsti sem s časom 1:45 in trenutnim 19. mestom, dobil potrditev, da mi gre zelo dobro. Spust sem vseeno izpeljal raje "po pameti" saj so bila tla vlažna in spolzka. Resda me zaradi tega prehitelo nekaj tekačev, ki pa sem jih potem, ko je šlo spet navzgor, skoraj vse spet pustil za seboj. Pravzaprav me je na vzponu proti Poreznu dohitela le prva tekmovalka nežnejšega spola. Nekaj časa sem ji poskušal slediti, moški ego pač, potem pa sem po razmišljanju vmes popustil. Konec koncev, moj EMŠO je, roko na srce, že tak, da mi tu pa tam tudi kaka dobra bejba lahko uide, mar ne?
Ko sem se po travnatem pobočju približeval koči na Poreznu, sem šele daleč v ozadju ozrl naslednjega tekmovalca, zato sem že bil prepričan, da me do cilja ne prehiti nihče več. Spust je minil v znamenju razmočenega, ter blatnega terena, kjer je bilo treba paziti na vsak korak. Enkrat samkrat sem poskušal ubrati manjšo bližnjico, ki pa bi me lahko stala poškodbe - zavrtelo me je in komaj sem se obdržal na nogah. Do cilja zato nisem več prakticiral takih izletov. Zadnje dva kilometra po makadamski poti sem le še pogledoval na uro in ugibal ali mi bo uspelo priti pod 5 urami. Ciljno črto sem prečkal v času 5 ur in 19 sekund - zadovoljen, saj sem za 5 minut izboljšal dosedanji rekord.
Po prihodu v cilj sem takoj dvignil svojo vrečo in se odpravil pod topel tuš, ki je že po tradiciji vedno pripravljen na tej prireditvi in zanj skrbi Slovenska vojska. Topli obrok, pravzaprav pravo kosilo je seveda teknilo, kakor tudi pivo. Med čakanjem na rezultate je pričelo močno deževati, tako, da je preostale tekače na progi močno zalivalo, pot s Porezna pa je menda postala prava drčalnica.
Končno so objavili tudi rezultate in zvem, da sem drugi. Torej je bil pred menoj le legenda - Franci Teraž. To je pomenilo še dodatno čakanje, ampak stopničke so stopničke. Te je moral počakati tudi Janez Udovič, ki je spet suvereno zmagal v kategoriji 60+ in s katerim sem se tudi pripeljal v to prelepo Baško grapo. Še prideva...
